Pokrajinski arhiv v Novi Gorici Pokrajinski arhiv v Novi Gorici

Kontaktne informacije

Pokrajinski arhiv
v Novi Gorici

Trg Edvarda Kardelja 3
5000 Nova Gorica

Davčna št.: SI63913445
Matična št.: 5052203000

tel.: +386 5 335 87 60
fax: +386 5 302 77 38
e-mail: pa-ng@pa-ng.si

Zakoniti zastopnik:
mag. Drago Trpin, direktor 

Uradne ure:
vsak delavnik: 8h - 14h

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici je najmlajši regionalni zgodovinski arhiv v Sloveniji, ustanovljen 1972. leta. Prvi pregled fondov in zbirk z naslovom Publikacija 2 smo pripravili leta 1982, ob deseti obletnici delovanja naše ustanove. Dve leti kasneje je bil skupaj z ostalimi slovenskimi arhivi objavljen podoben pregled v seriji Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ, ki je izšla 1984. leta v Beogradu.
Od takrat se je stanje arhivskega gradiva v našem arhivu ves čas spreminjalo. Zlasti izgraditev nove arhivske stavbe leta 1987 je omogočila prevzem večjih količin gradiva, ki je bilo do takrat pogosto neustrezno spravljeno pri ustvarjalcih ali imetnikih. Poleg tega je naraščajoče število zaposlenih pripomoglo k izpopolnitvi strokovne obdelave gradiva. Novosti so nas vzpodbudile, da smo leta 1997 pripravili nov, posodobljen pregled fondov in zbirk. Vodnik po fondih in zbirkah smo izdali v knjižni obliki ter tudi objavili na internetu. Pri pripravi vodnika smo sodelovali vsi arhivisti, zato ni bilo mogoče povsem izključiti subjektivnega pristopa, čeprav smo se trudili delo čimbolj poenotiti. V vodniku pa so zajeti tudi sadovi dela vseh, ki so bili zaposleni v našem zavodu.
Ob vzpostavitvi nove internetne strani leta 2009 smo posodobili in dopolnili osnovne podatke o naših fondih in zbirkah, ki jih hranimo in jih ponudili v pregledovanje preko interneta. V prihodnje pa načrtujemo tudi izdajo Vodnika po fondih in zbirkah v knjižni obliki.
 
Njegova glavna naloga je skrb za arhivsko gradivo, to je najdragocenejše zapise iz naše preteklosti, na območju današnjih občin:
- Ajdovščina,
- Bovec,
- Brda,
- Kanal,
- Kobarid,
- Miren - Kostanjevica,
- Nova Gorica,
- Tolmin,
- Vipava,
- Šempeter-Vrtojba in
- Renče-Vogrsko

O naši preteklosti

Varstvo arhivskega gradiva pred ustanovitvijo arhiva

Skozi zgodovinska obdobja je slovensko ozemlje spreminjalo državne okvire, kar je pustilo sledove tudi na arhivskem gradivu z območja Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. Do konca druge svetovne vojne so bila pomembna upravna in kulturna središča izven meja današnje slovenske države, zato je tam nastajalo in ostalo tudi arhivsko gradivo: v arhivih in knjižnicah v Vidmu, Čedadu, Benetkah, Trstu, Gorici, na Dunaju, v Innsbrucku, Gradcu, Rimu...

Po končani drugi svetovni vojni je že od maja 1945 pa do septembra 1947 pri Okrožnem izvršnem narodnoosvobodilnem odboru za Goriško deloval referent za arhive in kulturne vrednosti. Sicer pa so potrebo po ustanovitvi arhiva v goriškem okraju v prvih povojnih letih poudarjali predvsem slovenski zgodovinarji. Na petem zborovanju leta 1948 v Novi Gorici je bila sprejeta resolucija o ustanovitvi študijske knjižnice in muzeja z arhivom. Podobni resoluciji so zgodovinarji sprejeli še na zborovanjih leta 1950 in 1951. Tudi ministrstvo za znanost in kulturo Ljudske republike Slovenije je večkrat posredovalo za ureditev potrebnih prostorov za primorsko študijsko knjižnico, muzej in arhiv. Svet za kulturo in prosveto pri Okrajnem izvršilnem odboru Gorica je zato 1. januarja 1952 imenoval upravnika Okrajnega muzeja in arhiva v Novi Gorici. Vendar je bila 5. septembra istega leta izdana le odločba o ustanovitvi muzeja, v kateri arhiv sploh ni omenjen. Uradni naziv muzeja Okrajni muzej in arhiv pa je ostal enak vse do leta 1956. Sprva so se pri muzeju zbirale arhivalije in so se imetnikom celo pošiljala opozorila glede varovanja arhivskega gradiva, dejansko pa arhivski oddelek pri muzeju nikdar ni zaživel.

Težnje, da bi se v goriškem okraju ustanovil arhivski zavod, so postale spet izrazitejše po letu 1957, ko je bilo v Novi Gorici tudi zborovanje Društva arhivskih delavcev Slovenije. Primorske novice so že objavile vest o skorajšnji ustanovitvi arhivske ustanove, a do njene realizacije ni prišlo. Medtem je Okrajni ljudski odbor Gorica začel v gradu Kromberk zbirati še ohranjeno gradivo izpred druge svetovne vojne in dokumentacijo takrat že odpravljenih okrajev in nižjih upravnih enot iz časa po drugi svetovni vojni.

Leta 1960 je komisija, ki jo je imenoval Okrajni ljudski odbor Gorica, ugotovila, da za ustanovitev arhiva še ni pogojev, in predlagala, da se ustanovi le referat za arhivsko službo pri Goriškem muzeju. Naslednje leto so zaposlili prve arhivarje, a nihče ni ostal dolgo, zato je bil obstoj referata vprašljiv. Leta 1962 so uslužbenci Državnega arhiva LRS pregledali in sortirali arhivsko gradivo, ki se je dotlej zbralo in hranilo pri Goriškem muzeju.

Splošni zakon o arhivskem gradivu iz leta 1964 (Uradni list SFRJ, št. 48/64) je določil obveznost občin, da skrbe za varstvo arhivskega gradiva na svojem območju. Predstavniki takratnih občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin so skupno razpravljali o tem vprašanju in ponovno je prevladalo mnenje naj se le okrepi arhivski oddelek pri Goriškem muzeju. Proti temu sta odločno nastopila Arhiv Slovenije in Skupnost arhivov Slovenije. Leta 1966 je prevzel službo varstva arhivskega gradiva na območju takratnih občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin Arhiv Slovenije. Opravljanje manj zahtevnih opravil je s posebnim pooblastilom prepustil novoustanovljenemu arhivskemu oddelku pri skupščini občine Nova Gorica, iz katerega naj bi se v treh letih razvil samostojen arhivski zavod. Zaradi neizpolnjenih kadrovskih in prostorskih pogojev se je stvar zavlekla, tako da je bil Pokrajinski arhiv v Novi Gorici ustanovljen šele leta 1972. Območje dejavnosti arhiva se ves čas obstoja zavoda ni spreminjalo in obsega ozemlje današnjih občin Bovec, Kobarid, Tolmin, Kanal, Brda, Nova Gorica, Miren-Kostanjevica, Ajdovščina, Vipava, Šempeter-Vrtojba in Renče-Vogrsko.

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici od ustanovitve leta 1972

Prostori

Ob ustanovitvi je imel arhiv sedež v stavbi Skupščine občine Nova Gorica, skladišča pa v kleti iste stavbe in v kletnih prostorih Temeljnega sodišča v Novi Gorici. Že v začetku delovanja so bili skladiščni prostori skoraj zapolnjeni; onemogočeno je bilo tekoče prevzemanje arhivskega gradiva, zato si je arhiv ves čas prizadeval rešiti prostorsko stisko. V letih 1976-1978 se je razpravljalo o dveh možnostih pridobitve prostorov za arhiv: z adaptacijo graščine Bosizio na Vogrskem in adaptacijo Lenassijeve graščine v Solkanu. Ob podrobnejših študijah se je pokazalo, da je v vseh pogledih primernejša novogradnja. Izdelana je bila projektna naloga z lokacijskim preizkusom za gradnjo arhiva v okviru kulturnega centra, a do njene uresničitve ni prišlo. V takih razmerah je arhiv jeseni 1983 doživel katastrofalno poplavo, v kateri je bilo premočeno skoraj vse gradivo. Začasne prostore za sušenje in deponiranje gradiva je takrat dobil v dotrajani stavbi starega doma upokojencev na Gradišču nad Prvačino. Po končanem sušenju je bilo gradivo preseljeno v pritličje ene izmed stavb dijaškega doma na Grčni v Novi Gorici. 

V iskanju trajnejše rešitve so bile po poplavi ponovno izdelane analize o primernosti ureditve prostorov na različnih lokacijah. Urbanistično arhitektonska študija, ki jo je izdelal Projekt Nova Gorica, je ponovno pokazala, da je najprimernejša novogradnja, zato so bili odtlej vsi napori arhiva usmerjeni v njeno realizacijo. Februarja 1986 je bil postavljen temeljni kamen za novo stavbo v bližini občinske, kmalu za tem so stekla tudi gradbena dela in maja 1987 je bila stavba odprta. S tem so se delovni pogoji arhiva bistveno izboljšali. V arhivskih skladiščih v dveh nadstropjih je 4000 tekočih metrov arhivskih polic, na katere je mogoče spraviti približno 3600 tekočih metrov arhivskega gradiva. 

Strokovno delo

Arhiv se je že od vsega začetka zavedal dejstva, da se skrb za arhivsko gradivo začne na terenu, pri ustvarjalcih in imetnikih le-tega. Zato je vsa leta ob obiskih pri posameznih ustvarjalcih skušal z nasveti, z občasnimi seminarji in drugimi predavanji, razvijati pozitiven odnos do arhivskega gradiva in s tem preprečiti njegovo uničevanje. Zunanji nadzor se je izvajal in se še izvaja pri vseh pomembnejših ustvarjalcih arhivskega gradiva.

Ob ustanovitvi arhiva je bil osnovni arhivski fond gradivo Okrajnega ljudskega odbora Gorica in njemu priključenih okrajev in arhivalije, ki so se dotlej zbrale pri Goriškem muzeju. Izjema je bilo gradivo iz obdobja druge svetovne vojne, ki je ostalo v muzeju.

Zaradi prostorske stiske arhiv kasneje ni mogel sproti prevzemati arhivskega gradiva, kar smo skušali nadomestiti po vselitvi v novo stavbo. Veliko pozornosti smo posvečali pridobivanju arhivskega gradiva gospodarstva, družbenih dejavnosti, društev in osebnih fondov, ki jih je bilo dotlej v arhivu zelo malo. Po reorganizaciji občinske uprave pa smo v letu 1995 prevzeli tudi veliko količino gradiva dotedanjih občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin. Danes hranimo skoraj 3000 tekočih metrov arhivskega gradiva. Najstarejši dokument sega v začetek 16. stoletja, nekaj je gradiva iz 18. in začetkov 19. stoletja, pretežni del pa je nastajal od srede 19. stoletja dalje.

S preselitvijo v novo stavbo so se bistveno izboljšali pogoji za uporabo arhivskega gradiva, kar je verjetno tudi vplivalo na povečan obisk. Število uporabnikov arhivskega gradiva za raziskovalne namene je prvič močno poraslo leta 1986, naslednja leta pa se je še povečevalo. Z raziskovalnim namenom letno obišče arhiv okoli 150 strank, pri čemer moramo upoštevati, da pride raziskovalec običajno za posamezno nalogo večkrat. Več kot polovico obiskovalcev predstavljajo mladi raziskovalci (dijaki, učenci, študenti). Največ pregledujejo gradivo upravnih organov.

Iz leta v leto narašča tudi število vlog za upravno pravne potrebe občanov. Letno jih arhiv reši okoli 300, posamezna leta pa so v tem oziru rekordna. V letu 1996 smo npr. rešili kar 1482 vlog. Največ občanov je iskalo dokumente, s katerimi naj bi dokazali status žrtve vojnega nasilja.

Mladim ljudem skušamo predstaviti in približati arhiv tudi s pomočjo predavanj in učnih ur za šole. Deloma so to splošne predstavitve arhiva, deloma tematske učne ure na podlagi arhivskega gradiva. Letno obišče arhiv okoli 60 šolskih skupin, večinoma z novogoriškega območja. Šole iz oddaljenih krajev na njihovo željo obiščemo in učne ure izvedemo pri njih.

Z arhivskim gradivom želimo seznanjati tudi širšo javnost. Ta cilj skušamo doseči s postavitvami arhivskih razstav. Pripravimo eno ali dve razstavi letno, največkrat v arhivski stavbi. Ker prostori ne izpolnjujejo pogojev varne hrambe, ne razstavljamo originalov, ampak le črno bele ali barvne fotokopije ali fotografije dokumentov, ki pa zelo dobro nadomestijo original. Večino dosedanjih razstav je spremljal tudi razstavni katalog z vsebinsko študijo obravnavane teme in seznamom eksponatov.

Arhiv se ukvarja tudi s publicistično dejavnostjo. Glavnino predstavljajo razstavni katalogi. Doslej izdane publikacije so razvidne v seznamu, ki je na voljo v razdelku "Objave". Zaposleni v zavodu pa objavljajo svoje prispevke z zgodovinsko ali arhivsko problematiko tudi v strokovnih, lokalnih glasilih in zbornikih ali jih predstavijo na posvetovanjih in seminarjih.